IR je močan, vendar ne čudežno zdravilo. Omejitve določajo, kako uporabljati senzorje IR — In kako se braniti pred njim:
- Ni podatkov o dosegu. Pasivni IR senzor meri le smer (azimut/dvig). Razdalja zahteva lasersko iskanje, triangulacijo ali kinematično razvrstitev. Za samo protipožarno rešitev IR ni dovolj (Ciljna pridobitev in sledenje prek IR).
- Vremenska odvisnost. Dež, megla, oblaki, sneg in visoka vlažnost močno absorbirajo in razpršijo IR. Razpon lahko pade od deset kilometrov (suh, hladen zrak) do sto metrov (bližnja megla). Radar ima veliko manj težav s tem.
- Atmosfersko dušenje in toplotni kontrast. Tudi zunaj padavin: prah, dim in toplotna frfota (scintilacija) razgradijo sliko. In cilj z enako temperaturo kot njegovo ozadje (toplotni križ, še posebej okoli sončnega vzhoda/nastavitve) skoraj izgine.
- Protiukrepi so razmeroma preprosti. Žarki (vroče šamne tarče), IR-jammeri (DIRCM: moduliran laser, ki slepi ali zavaja iskalca), ohlajanje izpušnih plinov in zaščita, IR-stiskajoča barva in kamuflaže ter dimne zavese z IR-aktivnimi delci.
- Sončni in okoljski odsevi. Sonce, odsev sonca na oblakih ali vodi in vroče ozadje lahko zamotijo starejše Iskalce in nasičene senzorje.
- Hlajenje je potrebno za vrhunsko zmogljivost. Sensitive MWIR detektorji morajo biti kriogensko hlajeni (~77 K); za to je potreben čas (hlajenje), energija in vzdrževanje. Nehlajeni LWIR senzorji so tam, vendar manj občutljivi.
Pomen EW
logika dvoboja: ker je IR pasivna, tarča ne more slišati, da jo opazujejo. — Vendar uporabnik IR ne ve, ali ima njegov senzor "fiksno" tarčo brez lastnega aktivnega koraka (lasersko območje). IR-iskalec ↔ bakel/DIRCM tekmovanje je klasični EW cikel: boljši sejalci (dvobarvno, slikovno) proti boljšim protiukrepom.