Vsak impulzni radar je sestavljen iz istih funkcionalnih blokov:
- Sinhronizacija: Sprevodnik. Določa, kdaj se oddajajo impulzi, in navaja čas, s katerim se meri trajanje (in s tem razdalje).
- Oddajnik: generira visoko zmogljive radiofrekvenčne impulze, klasične z mikrovalovno pečico ali klistronom, sodobne s polprevodniškimi ojačevalniki. Največja moč teče od kilovatov do megavatov.
- Duplexer: hitro stikalo, ki povezuje eno anteno izmenično z oddajnikom in sprejemnikom — in ščiti občutljivi sprejemnik pred lastnim prenosnim impulzom (ki bi ga sicer uničil).
- Antena: Zveže energijo v ozko gred, jo usmeri v prostor in ponovno zajame odmeve. Antena določa dobiček (Pridobi) in kotno ločljivost (Kotna ločljivost).
- Sprejemnik: krepi izjemno šibke odmeve (red pikovatov) in jih pretvori v delovno primerno obliko, z minimalnim dodanim hrupom.
- Signalni procesor: Možgani. Filtriranje (MTI/doppler), uporablja stiskanje impulzov, združuje impulze, določa prag detekcije (CFAR) in na koncu tvori "plote" in "tire" tarč.
- Prikaz: predstavi sliko operaterju, klasična kot PPI (kazalnik položaja načrta) — znana vrtljiva radarska slika z lastnim položajem na sredini.
Za specialista EW
Vsak blok ima protipostavko v EW: oddajnik določa, kaj lahko sprejemnik ESM zajame (frekvenca, PRF, impulzna oblika = "prstni odtis"), sprejemnik in procesor določata, kako občutljiv je radar za motenje, antena pa določa preko svojih stranskih režnjev (Glavni režnji, stranski in hrbtni režnji), kjer je radar ranljiv.